V prejšnji številki Herostrata smo spoznali profesorja Bartoliksa, manj znanega zamejskega kulturnika, ki se v prostem času bavi z odkrivanjem znanstvenih izumov pozabljenih Slovencev iz 18.stoletja.

Najbolj zanimiv stroj je bil t.i. stroj alternativnih realnosti: naš temačni stezosledec je v svoji nočni misiji celo odkril, da ta stroj deluje in da lahko postane stičišče svetov, ki so si podobni, vendar v katerih se je zgodovina odvijala nekoliko drugače.

Sklenili smo zato, da se v spremstvu stezosledca vrnemo skrivaj v Bartoliksov dom, in skušamo še kaj poizvesti o tem stroju. Profesorja v tistih jutranjih urah ni bilo, najbrž je matral svoje dijake v šoli. Zato nama je uspelo, zaradi stezosledčevih tihotapskih spretnosti, stopiti do njegovega laboratorija.

Med raznimi nerazumljivimi in kompliciranimi mašinerijami, sva našla tudi 'realnostni stroj'. Bleščeče kristalne krogle, vrteča se zobovja, luminescentni plini. Temačnež, čeprav se ni dobro spoznal na take reči (v resnici je spretni heker, vendar tega ne smem povedati) je takoj začel pritiskati na lesene gumbe in vrteti bronaste knopfe, kot da bi znal kaj dela. In res, nekaj se je zgodilo: ovila naju je modrikasta meglica, vsaj tako se nama je zdelo, ki se je nato kmalu razblinila. In naenkrat sva se znašla sredi travnika, Bartoliksovega laboratorija ni bilo več. Bila sva v lepo urejenem parku, nekaj dlje od nas pa je bilo nekaj zelo lepih hišic, vsaka sredi dreves in bujnega zelenja.

- To pa so Opčine! - je dejal stezosledec.

- Opčine? - sem mu začudeno odvrnil.

- Da poglej! Tam je napis. -

Sredi zraka je res nekaj desetin metrov stran lebdel barvani napis: Dobrodošli na Opčine - 3.12.1832! -

- Seveda, - je prepričano nadaljeval stezosledec, - to niso naše, vendar alternativne Opčine. Tudi čas je drugačen, glej: 1832! Najbrž v tem alternativnem svetu teče čas drugače, ali pa je le štetje različno. -

Nisem si upal oporekati stezosledcu, ki se je, kot je znano, vedno znašel v vseh, tudi najtežjih (in nerazumljivih) situacijah.

- Sedaj pa si oglejva Trst - je dejal.

- Kako? -

- Preprosto, vzemiva openski tramvaj. - Pokazal je na futuristični vlak, ki je visel iz monotračnice. Nekaka bodoča verzija Openskega tramvaja torej. Bodoča? V letu 1832? Mah! -

Vstopila sva na vozilo, kjer ni bilo nobenega voznika. Kljub temu, naju je nekdo v tramvaju pozdravil, to je bila najbrž tramvajeva krovna inteligenca. In že se je stroj neslišno premaknil, hitro dosegel obelisk in potem dol proti Trstu. Tu sva iz visokega videla alternativni Trst, veliko mesto z zelo visokimi kristalnimi nebotičniki. Mesta ne bi prepoznali, če ne zaradi dobrega, starega zaliva in istrskega polotoka, ki je bil iz kraške višine lepo viden. Predno bi tramvaj pristal v alternativnem Oberdankovem trgu, se je nazaj sredi zraka, pred kristalnimi nebotičniki, prikazal nov napis: Dobrodošli v Terst - 1832.

Tramvaj je nato pristal in izstopila sva. Občutil sem, da je v zraku nekaj manjkalo. Kmalu sem razumel, da je bila to odsotnost katerega koli prometnega hrupa.

Nekaj avtomobilov je sicer šfigalo mimo nas, bili pa so neslišni, saj so lebdeli v zraku in niso imeli koles. Nekaj deklet je hodilo nekoliko dlje od naju, bila so oblečena v nenavadne obleke, ki so bile podobne nekakim kraškim nošam, vendar z minikrili! Nato sva se ustavila pred mogočnim poslopjem, ki je stalo nekje tam, kjer bi moral biti nov sedež nekdanje slovenske banke, ki pa ni nikoli postal sedež te banke, ker je banka prej izginila (morda pa je stavba res postala sedež v kakšni drugi realnosti...). Blizu vrat je bilo nekaj malih rdečkastih napisov, kjer so bili najbrž priimki stanovalcev. Dih mi je kar zastal, ko sem videl ime... Dr. France Prešeren! Ne to ni moral biti - tisti - Prešeren, sem povedal Stezosledcu. Ta pa mi je odvrnil:

- Zakaj pa ne? Saj je Prešeren živel prav v tem času! -

Ni mi bilo treba drugega. Odločil sem se, da bom intervjuval kar... največjega slovenskega alternativnega pesnika! Stezosledec mi ni sledil, rekel pa je, da bo nekoliko raziskal Trst, oziroma Terst, in skušal najti način, da bi se vrnila v našo realnost, če bi to bilo sploh mogoče.

Obličje našega največjega pesnika sem poznal le bežno zaradi raznih portretov, vendar ko sem ga videl, nisem podvomil, da je bil vljudni gospod res On. Le pet minut sem čakal pred lepo plavolaso tajnico, nakar je Prešeren odprl vrata: - Že prav Julija, sedaj bom jaz govoril z gospodom... - segel mi je v roko.

Predstavil sem se kot novinar iz dežele onstran oceana.

- Oh, torej gospod Seldon, - je začel Prešeren in se usedel k elegantni pisalni mizi v svojem razkošnem uradu. - Sprašujem se, kako, da so v Ameriki seznanjeni z mojim delom, kako, da vaše časopise zanima intervju z mano. Najbrž bo ta vaša revija posvečena kriminalkam in morali ste gotovo kaj slišati o zadnjih kriminalnih dogodkih, nad katerimi sem s svojimi poizvedovanji napravil luč. -

Presenetil me je tak odgovor, a sem skušal zakriti svoje začudenje. - Oh ne, gospod Prešeren,- sem blefiral - revija, za katero pišem, je neke vrste alternativne revije, zanimajo nas nenavadne reči, ki pa so obenem originalne... Seveda, pa ste pri nas predvsem znan kot detektiv...

- Oprostite, če vas popravim, vendar nisem detektiv, toda odvetnik. Oh ja, seveda sem moral s pomočjo svojih sodelavcev tudi marsikaj raziskovati, zato da bi rešil svoje stranke pred lažnimi obsodbami... -

- Hotel sem reči, da nisem prišel k vam zaradi vaše briljantne kariere. Slišali smo namreč, da se ubadate s pesništvom. Naša revija se ukvarja prav s takimi ljudmi, ki so bolj tehniki, inženirji, fiziki, astronomi in, zakaj ne, juristi, ki pa imajo čut za lepo besedo, kot pa z 'resničnimi' umetniki, ki pa nimajo smisla za znanost in tehniko... -

Prešeren se je ob teh besedah zastrmel skozi okno, postal za hip resen in zdelo se je, da ga je kaj ganilo. Potem pa se je - prešerno - zasmejal.

- Oh, kako pa ste lahko zvedeli, da imam v svojem predalu nekaj poezij, ko pa jih nisem še nikoli objavil? Oh, da! To pa že vem! Obvestil vas je gotovo Matija, saj me stalno bodri, naj kaj objavim in se zelo jezi, ko se za to ne odločim. -

- Matija? -

- Ja Čop, Matija Čop, dekan filozofske Teržaške fakultete. Ha, ha! Še nikoli se ni sprijaznil z dejstvom, da sem se odločil za odvetniški poklic, potem, ko sva nekaj časa skupaj študirala literaturo v naši rani mladosti... In vendar, povem vam kar odkritosrčno: včasih mislim, da ima prav. Veste, ta suhoparna odvetniška opravila, olopapirji, olopapirji, optopodpisi, elektronski žigi... Da, da. Prej ali slej me bo Matija prepričal, naj pošljem vse k vragu in se posvetim poeziji. - Prešeren je nato šepetaje dodal: - Z Matijo sva mislila celo ustvariti nekak literarni list, kjer bi lahko napisal kako detektivko. Nameravala sva ga klicati Kraška Čbelica, ali kaj podobnega... kaj pravite? -

- To bi bil gotovo povod za še plodnejše sodelovaje z našo revijo, gospod Prešeren. Vendar, sedaj govorite o detektivkah, ko ste pa poprej omenil poezije...

- Res! Poezija. Včasih pesnim, na skrivaj, vendar vsakič se mi zdi, kot da ustvarjam nekaj, kar je nekdo drug že napisal. No, tule hranim nekako fantastično balado, ki govori o morskem bitju, ki zapelje lepo Anito, pesem sem klical Primorski mož. Tako se začne: "Od nekdaj so lepote teržaške slovele, a lepše od Anite bilo ni nobene..." Snujem tudi nekaj daljšega, nekako pesnitev, ki jo mislim nasloviti Krst pri Glinščici. Potem pa se sprašujem: zakaj pa krst? Saj se še nikdo izmed Karantancev ni krstil! To počenja le nekaj verskih fanatikov, dol v Rimu, oziroma v papeški državi...

- Mislim, da morate na tem vztrajati, doktor Prešeren, četudi se vam zdijo vaše pesmi nenavadne. Morda pa bo prav v tej neobičajnosti njihova vrednota... Vendar bi vas lahko še kaj vprašal o vaši preteklosti: vi ste doma iz Vrbe....

- Oh, da! Prelepa draga vas domača (tudi o svojem domačem kraju hranim poezijo v predalu...). Zvedeti bi hoteli kaj o mojem življenju? Nič, posebnega. Priselil sem se zgodaj v Terst, saj nudi Karantanska prestolnica najboljšo univerzo v kneževini in obenem so tu najboljši pogoji za zaposlitev: največje evropsko, če ne svetovno pristanišče, sedež največjih zavarovalnic. Morda malo kulture, toda veliko komercialnih poslov. Kot sem vam prej omenil, sem nekaj časa študiral literaturo, smer karantanistike, ko sem pa videl, da s tem ne bo kruha, sem se odločil za odvetniški poklic. No, v tem sem uspel, istočasno sem se omožil, z gospo, ki vas je sprejela, ki je sedaj moja tajnica... -

- Gospa Julija? -

- Da, Julija Primic, doma iz Ljubljane, neke male vasice tam sredi barja. Kot vidite, le malo možnosti, da bi lahko kaj pesnil: nekdo je nekoč rekel, da so dobri pesniki le nesrečni ljudje, v svojem primeru pa se ne bi mogel pritoževati nad življenjem. Veste, kljub vsemu nudi tudi odvetniški posel svoja zadoščenja. Poleg denarne neodvisnosti, najdem od časa do časa tudi nekaj kreativnega v tem delu, prav to: raziskovanje zapletenih problemov, kot ste vi rekel, detektivska analitična plat težkih slučajev. -

Razumel sem, da je bil Prešeren pred mano precej različen od našega Prešerna. Hotel sem doktorja še kaj vprašati, vendar je bila ura že pozna in moral sem najti stezosledca, in zvedeti, če je našel pot za naš svet, oziroma realnost. - Res hvala za razgovor, dr. Prešeren! Poslal vam bom v pregled tekst intervjuja. - sem dejal, ne vedoč, če bi to bilo sploh mogoče. -

Tako sem se odslovil od največjega slovenskega pesnika, ki najbrž ni bil največji karantanski pesnik, in od njegove lepe žene Primičeve Julije z željo, da bi ga lahko še kaj vprašal. Res pa sem bil zaskrbljen, da bi našel pot domov, v svet, kjer smo le manjšina v zaostalem mestu v zalivu, ki ni prestolnica velike evropske velesile...

In stezosledec je bil res vreden svojega imena. V času, ko sem bil s Prešernom, je šel do Koludrovce, kjer je našel laboratorij profesorja Tronika Kvantiča, ki je izdelal enak stroj realnosti kot Kvantič iz naše realnosti. Odpravila sva se zato nazaj do Koludrovce, tokrat pa sva vzela leteči taksi. Gospod Kvantič nas je lepo sprejel in z analizo našega kvantnega kodeksa (baje je ta kodeks različen za vsako snov vsake alternativne realnosti) določil koordinate našega sveta. V hipu sva bila nazaj v Bartoliksovem laboratoriju. Laboratorij sva nemudoma zapustila, ker sva se bala, da bi se prof. Bartoliks vrnil iz šole.

Rekel sem stezosledcu: - Pomisli, temačnež moj, govoril sem s Prešernom, videl bajeslovno Primičevo Julijo. In pa Karantanija, ta neverjetna dežela... -

- Prešeren pa najbrž res ni enakovreden našemu Prešernu. -

- Res, to je človek, ki ni nikdar postal pesnik, najbrž zato, ker ni nikdar bil nesrečen... -

S temi mislimi sva se poslovila in vsak je šel svojo pot. Nikoli si nisem mislil, da bom intervjuval ...Prešerna, pa čeprav alternativnega. Še zdaj občasno dvomim, da je bilo to, kar sem doživel, res. Kvantičev stroj pa je še vedno tam, v Bartoliksovi kleti, in ni izključeno, da bom še kdaj obiskal tega simpatičnega doktorja, tudi zato, ker me res zanima vedeti, kako so (ali bi) nekdanji Karantanci utegnili ustvariti tako veliko in mogočno državo, pardon kneževino...

Predno bi zvečer legel spat, sem pogledal skozi okno in videl polno luno. Spomnil sem se na Prešernovo podoknico: "Luna sije, klad'vo bije trudne, pozne ure že..."

Bogve, če je odvetnik iz Karantanije že spesnil te verze!