Končno se je le nekdo spomnil, da je slaviti smrt velikega človeka nekoliko bolj morbidno kot slaviti rojstvo le-tega. Veliki Človek, katerega smrt masovno slavimo, je pravzaprav Veliki Mož slovenskega pesništva: France Prešeren.

Tako me je iz Herostrata nekdo poklical in rekel: "Ti si hodil na znanstveni licej imenovan po Francetu Prešernu, torej si pravi strokovnjak za to področje!". Kako bi se mogel braniti pred tem dejstvom? Kot ponavadi sem si zavihal rokave, pljunil na tipkovnico (ni moja) in se odločno oprijel dejstva, da moram našim bralcem povedati resnico, vso resnico in dosti več od resnice.

Tretjega decembra leta tisoč osemsto se je rodil Velikan slovenskega pesništva, a to ni bil France Prešeren. France Prešeren je bil, kot smo rekli, Veliki Mož slovenskega pesništva. Velikan pa je, logično, znatno večji od Velikega Moža. V tem primeru je to razvidno že v samem imenu: Velikan slovenskega pesništva se je imenoval Preobširen, Francelj Preobširen!

Francelj Preobširen se je rodil na isti dan kot France Prešeren, v vasi Košata Vrba blizu Vrbe. Ista babica ju je privlekla na svet, v Košati Vrbi pa se je dosti bolj spotila kot v Vrbi, zato so ji v slednji ponudili kozarec vina, pri Preobširnovih pa so ji dali kar sod, naj si ga odnese domov.

Kot dojenčka sta oba jokala, lulala in kakala: le da Prešernovi niso od tega nič odnesli, Preobširnovi pa so obogateli s prodajo gnoja.

France in Francelj sta rasla kot zdrava in pametna fantka, le Francelj je rasel hitreje: ko so Prešerna pri sedmih letih prvič poslali v šolo, so hoteli Franclja poklicati že v vojsko. A vseeno sta Francelj in France začela hoditi skupaj v šolo. Pravzaprav je Francelj delal tako dolge korake, da je moral France teči, a to je stranska zadeva.

Prvo leto sta sedela v isti klopi, drugo leto pa je v isti klopi sedel Francelj sam, vendar na dveh stoličkah. France je sedel na stolčku ob njem in držal zvezek na kolenih. Tretje leto je Francelj sedel za katedrom, v klopci na obeh stoličkah pa je sedel učitelj.

Ko so se otroci igrali, je zmagoval vedno Francelj: na tekmi v teku je bil prvi, prejel nagrado, pojedel vso zakusko in zaspal še predno so ostali prišli do polovice proge. Pri metu s fračo je France končno zadel zvon na zvoniku; tudi Francelj je naredil isto, samo da je zadel zvon - sosednje vasi. Na šolski tekmi v plavanju se je Francelj vrgel v vodo in povzročil tak val, da je izpraznil potok. sam se je nato sprehodil do cilja (in zmagal, prejel nagrado, pojedel vso zakusko in zaspal) medtem ko so ostali mlatili po blatu.

Razumljivo, da med njima ni moglo priti do prijateljstva. se pravi, Francelj je bil zelo navezan na Franceta: pravzaprav sta se rodila isti dan, v sosednji vasi, imela sta podobno ime in podobno življenje. Ni se pa zavedal, da s svojo prisotnostjo senči prijateljevo življenje. Pravzaprav je enkrat vprašal Franceta, kako to, da je vedno bled, tudi ko je on zagorel, a to je bilo bolj naivno vprašanje.

Prešeren se je Franclja začel izogibati: ker ga je Francelj prekosil v vseh igrah in športih in sploh v vsem, kar so lahko naredili vaški mladeniči, se je France preselil v Mesto, prepričan, da se bo izkazal vsaj na kulturnem področju.

A Mesto je bilo majhno in Kultura še manjša. France se je tega takoj zavedel in rekel: "To Mesto mora postati večje, ta Narod mora zrasti in Velika mora biti njegova Literatura in Poezija nasploh!" Zavihal si je rokave, pljunil na pero (tipkovnice ni imel) in se odločno oprijel dejstva, da mora svojim sonarodnjakom ustvariti Pesništvo, vse Pesništvo in dosti več od Pesništva.

Marsikdo ga je skušal odvrniti od tega. Marsikdo mu je rekel: "Priden si, a vedi, da od tega ne bo kruha". In je bilo prav tako, kvečjemu je od svojega pisanja dobil kozarček vina.

Zaljubil se je tudi, v Primičevo Julijo, a ga ona ni hotela: slišala je zanj in za njegov program in videla, da iz tega ni bilo kruha, samo vina, pa čeprav vina vedno več.

A tudi Francelj je slišal zanj, za njegov program in za njegove skrbi in odločil se je priskočiti Prešernu na pomoč.

Ko je Preobširen prišel v Mesto, je to takoj postalo Velemesto, če že ne po številu prebivalcev, pa vsaj po skupnih kilogramih tam živečih ljudi. France mu je bil že za to hvaležen (končno Velemesto) in začela sta skupaj hoditi po krčmah in debatirati o Literaturi in Poeziji na sploh.

Francetu je to zelo pomagalo, že zaradi tega, ker je ob njem Francelj toliko pil, da je polagoma spraznil vse krčme: France je dobil kozarček, Francelj pa sod. Če se s sodom lahko napiješ, se s kozarcem ne moreš. Tako hoditi iz krčme do krčme lahko postane dolgočasno in nezanimivo: ustaviš se v prvi, spiješ kozarček, kvečjemu dva (potem krčma ostane brez vina, spomnite se eksponencialnega Francljevega pitja), prijatelj te dobrohotno brani pred pekočim soncem in ti - paf!, napišeš prvi verz. Pa kitico. Pa sonet! Podpis: Dr. France Prešeren...

Kmalu je France zaslovel kot Mož slovenskega pesništva. Eh, to je bilo življenje. Naročali so mu pesmi in hvalospeve. Začeli so ga vabiti na dizertacije, seje, zakuske in plese. Celo Primičeva Julija ga je začela merkati in enkrat se mu je posmejala in z ustnicami orisala poljub... Ah, Doktor Prešeren!

France Prešeren in njegov veliki prijatel Francelj Preobširen sta skupaj korakala po svetu. Francelj je rad hodil s Prešernom, a kaj, ko na zakuski poješ kar se da, ko na večerji spiješ kar je, ko hodiš od zakuske na zakusko in od večerje na večerjo... postane lahko dolgočasno in nezanimivo: ustaviš se, spiješ sodček, kvečjemu dva (potem na zakuski zmanjka vina), poklepetaš s Primičevo Julijo, ogromna lipa te dobrohotno brani pred pekočim soncem in ti - paf!, napišeš prvi verz. Pa kitico. Pa sonet! Podpis: Francelj Preobširen, Doktor, Prof. Magister!

In tako se je začelo: ko je France napisal pesem Povodni Mož, je Francelj spesnil "Aquaman and The Fantastic Four" (kmalu so ga Američani predelali v strip, nato v risanko).

Ko je France napisal Gazele, je Francelj takoj spesnil Žirafe, Slone in Nosoroge.

Ko pa je France napisal Sonetni venec in v magistrale akrostih Primičevi Juliji, je Francelj napisal Sonetni imenik, v akrostihu podal imena Primičeve Julije, vseh sorodnikov in sosedov ter pustil prostor za bodoče telefonske številke...

Polagoma je Prešeren postal Veliki Mož slovenskega pesništva, Preobširen pa - slovenskega pesništva Velikan!

Prešeren in Preobširen: v vsem enaka, čeprav je bil Preobširen v vsem ... večji! Le v prijateljstvih sta dosegla nekakšno ravnotežje, saj je postal Prešernov prijatelj Matija Čop, Preobširnov pa Matija Čip (tudi Čip in Čop sta bila nerazdružljiva, a samo eden je pustil sled v slovenski literaturi, a o tem kdaj drugič).

Gospodični Juliji je splahnelo zanimanje za Prešerna; začela se je zanimati za Preobširna: mar je bil prav v VSEM večji od Prešerna?...

Nekaj pa se je spremenilo, ko je France napisal "Krst pri Savici", Preobširen pa je natolkel "Spoved, Prvo obhajilo, Birmo, Poroko, Maziljenje in Mašniško Posvečenje (Uvod, Jedro in Zaključek)", vse skupaj "Na Plitvičkih jezerih". Res je bilo vsega preveč: Prešeren je hotel pripeljati slovensko literaturo na evropsko raven, s Preobširnom pa so Slovenci kmalu dosegli in presegli raven italijanske, nemške, francoske in ruske literature. sosedi so jih začeli grdo gledati in si misliti v sebi: "Vi v Evropo - že ne!".

Toliko je Preobširen pisal in napisal (pa koliko vina spil), da so se Slovenci zavedli, da nihče ne bo mogel v enem življenju toliko prebrati (kaj šele pridelati toliko vina). Kaj ti bo lastna literatura, če je v celem življenju ne utegneš spoznati, kaj šele preučiti? Kdo od sosedov te bo spoštoval, če ne boš obvladal lastne literature? Tveganje je bilo veliko: iz naroda kmetov v najkulturnejši narod na svetu. Iz naroda kulturnikov pa - ker lastne kulture ne poznaš - spet na raven kmetov! Neumno!

Narod je začel Preobširna bojkotirati. Njegove pesmi so brisali, njegove zbirke zakopali. Tako so se zgubili biseri kot "Orjaška Rozamunda", "Zboru", "Apel in vulkanizer", "Slovenske himne marš in spev", ostale so pa Prešernove še vedno vzvišene, a bolj sprejemljive "Turjaška", "Pevcu", "Apel in čevljar", "Zdravljica". A to Franclja ni motilo: saj je začel pesnikovati, da bi pregnal dolgčas in pomagal Francetu, a kaj ko je vedno v vsem prekomerno uspeval. In ker je v svojem pravzaprav uspel - Prešeren je res postal Veliki Mož slovenskega pesništva - (in ker si je Primičevo že privoščil), se je naš Velikan slovenskega pesništva kar odselil. Popihal jo je ponoči, ko njegova senca ni mogla nikogar pokriti in nihče se ni zavedel, da je odšel.

Zahvala prof. Loredani, ki mi je ofrišala spomin o Prešernu (čeprav sem moral spustiti ogromno materiala), prof. Tenzetu za material o Čipu in Čopu (čeprav sem moral spustiti ogromno materiala, predvsem o Čipovih raziskavah o mikrotranzistorjih), in Meti, ki je skušala ta esej prevesti iz slovenščine (moje) v slovenščino (vašo), čeprav sem zato moral spustiti ogromno materiala...