Orakelj Menrakelj: predno gre Orakelj v novo dimenzijo zvemo o resnični zgodbi geneze Prešerna, najslavnejšega poeta našega.

Sredi gozda črna luč seva v daljino. Senca človeška razprostira črno odejo skoz špranje med drevesi in straši ljubke živalice, ki zbegano iščejo zavetje zoper strah, ki jih odeva. Močna roka zija skoz rokav kapucinske obleke, kapa široko nadejana na glavo ne dopušča videz mogotca, šampijona sred noči. Za trenutek ponos človeštvu se ozre, ozki žarek luči, ki razkriva pot, se obregne nad obličje Kekmeda, zraslega mladeniča srednjih let. Njegov aspekt je risoluten.

"Odurna babica z vnemo pričakuje moj obisk!" Njegov glas zadoni v gozdni tišini, razbija ritem korakov, ki eden drugemu si sledijo. V zoglenelem duplu nizke frekvence povedanega stavka predramijo Kreacijo Kraculijo, še živeči nesrečni eksperiment doktorja Pedacija Besenfelda, ki je pred leti z ekstremno špekulacijo z vnemo skušal vnašati vdih življenja kupom gnoja. Kreacija Kraculija predstavlja življensko pričo Besenfeldove blaznosti: živeči racijonalni antropomorfski kup gnoja s subtilnim smislom za katastrofalne izjave.

Neinteresirani opazovalec je ob priliki takole zapisal: "Tistega dne, sredi noči, sem v duplu zoglenelega drevesa videl kup gnoja, ki je iz samega sebe izobličil odprtino spominjajočo na ustnice. Kot da bi komentirala nepojmljivo izjavo je ogabna gmota naenkrat dejala: "To ti je novica, mimoidoči! Vest o babici je osmislilo moje bistvo gnoja. Tako naprej!".

Babica odurnega videza, ki je med drugim bila Kekmedov prednik, je ležala na smrtni postelji sveto namažena, kajti njen čas je bil prišel korakajoče. Smrt z nekaterimi pajdaši, ki so sicer s sklonjeno glavo vdano čepeli ob njenih stegnih, je bila pravkar potrkala na vrata zahtevajoča usojeno žrtev. Prav v tistem trenutku je nekdanji sinček z elegantnim vzgibom v stran porinil trkajočo, sopihajočo pošastno figuro.

"Oprostite, vendar sem vneto pričakovan."

Smrt, slabotna na njenih nogah, je zdrsnila ob nepričakovani kretnji in sramotno padla na tla nogam kvišku. Z očesnim repom je Kekmed zapazil, da pod črno haljo ni nosila spodnjega perila, vendar se ni zaustavil ob pogledu, kajti tudi zanj mlada leta so bila mimo in interes za take reči, je skoprnel kot sneg na žarnici. Se bo že pobrala, si je dejal, in vstopil v izbo.

"Oh, Kekmed, moj mali Kekmed! Kako sem te z vnemo pričakovala!"

"Tukaj sem o predraga propadla babica! Kako je kaj s vašim zdravstvenim stanjem? Bo človeštvo kaj kmalu slavilo vnebovhod zadnje med prvimi? Kak da ste me pozvali na pogovor? Ali si niste od nekdaj želeli samotnega izdiha? Saj me ni bilo treba poklicati, prej ali slej bi gotovo zapazil duh trohnenja vaših udov!"

"Kekmed, moj mali Kekmed! Počasi, počasi... eno vprašanje na enkrat, te lepo prosim! A veš, Kekmed, kako se mi je srce odprlo ko sem te zagledala v durih!"

"O babica budalo, lepo vas prosim, ja nisem prekoračil gozda. da bi sliš..."

"NA POMOOOČ!" Prikazen iznenada je vdrla skozi vrata!

"Kdo siiii?" Prst Kekmeda je odkazal nad prikazen, glas njegov je zabrenčal skoz usta priprta, preplah nad nenadno prekimbo si je bil vtiril prostor v samospoznanju da se je skorajda bil prestrašil.

V pičlih par sekundah dinamična gmota, prikazen!, se je bila skrila pod babičino rjuho.

"Arrrghh! Zanosila sem!" Babičin glas je bil zadonel prav tako kot vsi drugi glasovi, ki smo jih bili takrat slišali. "Ne, ni res! Rodila sem!"

"Babica ogabna, kaj govoriš?!"

"Imaš prav, Kekmed! Niti rodila nisem! Resnici na ljubo nenadoma sem zaslišala nekak pritisk in... otrok se je vrinil vame!"

Vrata so zaloputnila z vso močjo.

"KJE SI!" Smrt, ki je spet pridobila čut ravnovesja, je tudi sama bila planila v sobo. V njenih očeh je žarelo, oziroma, ni žarelo prav nič, ker oči očitno ni imela, pač votline brez konca.

"KJE JE IZDAJALEC, UBEGLA DUŠA KI SI JE UPALA TOLIKO!" Črnost njenega pogleda je mrzila ambient sobane, črne viseče cunje v obliki zavese so stresale srd smrti, ki je od časa do časa menacijozno švigala koso in nehumano povzročala marsikatero škodo pohištvu.

Čut solidarnosti, ki v določenem trenutku življenja veže vsako živo bitje je vdrlo iz Kekmedovega srca in v sekundi nerazsodnosti skušalo rešiti prikazen, ki se je skrivala pri babici. Kakšen pogum: Kekmed si je bil v hipu izdrl oči, in jih bil pokazal krvave:

"Gospa Smrt, moje oči niso ničesar videle! Poudarjam, da moje ime ni Edip!"

Tudi Babica je bila položila roko na trebuh in dejala: "Sem stara in napol slepa reva. Edino, kar mi preostane, je veselje do novega življenja, ki ga nosim v svojem grembusu. Kar sem začutila je bil švig Sv. Petra, ki po tisočletni abstinenci je odločil, da bom jaz, nekdanja Gospodična Vesolja tista, ki mu bom rodila potomstvo!"

Smrt, ki je nenehno švigala koso po lokalu, je omedlela.

"Spet misterij transmutacije! Ubegla duša, inkonzistentno telo je še enkrat uspelo obrniti kolo vsode. O BOG! Kaj sploh rabim, Smrt, če vsakič ko potegnem za sabo žrtev, novo življenje jo povleče spet vase? Eone stopam med ljudi in še nikogar nisem dokončno uspela ujeti! Kaka desperacija, zla usoda smrti,... kak se počutim sama... "

Potrta smrt je bila sklonila glavo, žalostno ihtela. Njena kosa je visela ob ramenih, vsaka moč, veličastnost njena je bila v hipu razpadla. V izbo je iz usmiljenja vstopilo nekaj ubeglih duš, z milostjo so se približale ihteči podobi, jo potrebili po ramenih, ji dali poguma, dvignili medse. Za njimi sled, solzna pot do vrat. Žalostni triptih in kosa viseča je bil odšel naprej svojo pot, večno iščoči smrtonosni raj, neuresničljivo utopijo smrtnega življenja.

"Rešeni smo, Kekmed!"

"Rešeni smo, babica," Kekmed je bil položil roko na velikanski babičin trebuh, "in rešili smo tudi tebe, duša potepuška!"

"Kako sem srečna, Kekmed moj mali! Zanosila sem in kmalu bom povila otročiča!"

"Res velik je tvoj trebuh, babica! Z roko čutim, kako se giblje novo življenje v tebi, kakemu dogodku smo bili priča!"

"AAAaaah, Kekmed! čutim, da se nekaj dogaja! A bo to začetek? Krči se mi porajajo, nekaj se je pripetilo!"

SPLOTČ

"O Babica, opažam, da so se ti odprle vode. V skriptih sem večkrat zapazil, da je to znak poroda! Pripravi se! Jaz si pa bom trenutno nadel masko in plavuti, da me ne bodo valovi tvojih voda presenetili."

"Ne me zapuščat, o Kekmed! Krucijalen je ta trenutek! Edini valovi so tisti bolečin, ki se v tem zmagoslavnem trenutku pretakajo skoz moje telo! Zakričala bom, tako da bo še bolj vidna moja muka: AAAAAgggg! ooOOOOGGG!!"

"Potiskaj, Babica, v daljavi vidim glavico, trup paglavca! POTISKAJ!"

"AAAAAggggg, OJEJEOJ! Kakšna bolečina, Kekmed!"

"V usta postavi tole deblo, da si ne boš grizla jezika!"

"Hvala, Kekmed, ti si pravi vir dobrih nasvetov! MMMMMMGGGGhhh, AAAWWWWhhh!"

"Ne kloni, babica! DEJMO!"

"AAAAAAGGGHHH, ta otročjad je prešeren za moje stare boke! Bolečina!!!!"

"Babica odurna, kak pomislek si imela! Ta beseda mi zveni impozantno: Prešeren!"

"OOOOOGGGGHHHHhhhh!"

"Prešeren, to ti je vzdevek! Dejmo Prešeren, razširi to babico enkrat za vselej, pridi ven, da vidimo kako izgledaš!"

In še zadnji sforcij, zadnji potisk, usoden ubogi stari revi.

"UEEEE, UEEEE", debelušast, s krvjo premazan otrok z kodrasto glavo je visel in jokal z glavo navzdol v rokah Kakmeda...

"aaagggh, Kekmed, to je bilo preveč za moje uboge stare ude... ne bom prenesla..."

"UEEEE, UEEE!"

"Molči otrok Prešeren! A ne čutiš dramatičnosti trenutka?!"

"Kekmed, kaj bo iz njega, sirota..."

Trk TRK na vratih. Nihče ni odprl, kljub vsemu pa obličje smrti, nekatere njene solze so se še kotalile po licih, ki jih ni bilo, je pokukala v izbo. "Živijo znanci, ko sem odšla sem za sabo pozabila nekaj... dušo milostno, ki vnebovhod pričakuje z vnemo..."

"Kekmed, napočil je moj usodni trenutek, čas je da grem... O Smrt, draga prijateljica, le počakaj za trenutek. Le zadnja navodila Kekmedu, sinčku mojemu..."

"UEEEE, UEEEE!"

"Otrok odurni, molči za trenutek.. Babica! A je to res tvoj trenutek? Kaj bo z mene, če greš tako? In ta nesrečni otrok? Si ga bom moral vlačit širom svet? Kaj sem storil hudega? Ne me zapuščat, BABICA!!" Kekmed je planil na tla, pokleknil prednjo, njeno roko vzel med svoje. Otrok je tačas padel na tla.

"Kekmed..."

Smrt je dejala: "Govori, Babica, vredno življenje si vodila, zaslužiš si, da te bom počakala."

"Kekmed... Prešeren otrok rabi družino... ti si usojen velikim dejanjem, težko mu boš sledil... To je moje poslednje navodilo: iz lubja naredi voziček, pripri mu štiri kolesa, po možnosti naj se učinkovito kotalijo. Na voziček zapiši: -To je Prešeren, Izbrano Čudo. Kdor ga najde naj ga pita.- Podaj se na vrh Triglava, najpomembnejše gore oble vse. Ko boš pod sabo imel zmagoslavni pogled nad celino, postavi v voziček Prešerna malega in ga spusti dol po pobočju v jugovzhodno smer. Zvezde so mi prerokovale da Prešeren, potomec naš, bo padel v prave roke, postal bo največji izmed vseh... vsi ga bodo poznali... simbol vseh nas, ki hodimo po poti tej...

"Babica, neizmerno srce nosiš v prsnem košu. Storil bom, kar si mi dopovedala!"

"Kekmed, še eno poslednjo stvar ti povedala bom... Aaaa (stok umirajočega telesa) ...poklicala sem te predme, da predno umrem ti odgovorim na vprašanje, ki si mi ga postavil pred eoni."

"O babica!" Končno tudi Kekmedovo srce se je pomehkužilo in je začel jokati. Duet z otrokom je tresel sobano v nepozabnem žvenketu.

"Kekmed... v posodi za sladkor je zloženo zapečateno pismo, ki priča neponovljivo zgodbo Menraklja. V trenutku, ko boš glasno prebral zadnjo besedo pisma, se bo to čudežno vnelo in izginilo za vekomaj. Le ti boš takrat priča dogodkom, ki jim ni enakih! AAAAeeeeaggghhhh... povedala sem, kar sem imela za povedat... čas je da grem... Smrt!"

"Gremo, Babica, paradajz te čaka, dobro si opravila svoj mandat!"

Njeno telo se ni več pregibalo, skrotovičena roka je zavisela v Kekmedovi dlani, mrzla. Kekmed je solzne oči povlekel kvišku in videl prozorno prikazen nekdanje Gospodične Vesolja, ki se je dvignila iz razpadajočega telesa. Zadnji pogled v življenje, ki ga je puščalo za sabo in je vkorakala, sijajna, pot v neznano. Smrt je za sabo zaprla duri.

"Ueee, UEEEE!"

"Prešeren ne jokaj, pred nami se je odprl sen bodočnosti. Prehodila ga bova vsak po svoji poti..."